2. dan Vinišče-Šempeter pri Gorici-Sredipolje (Redipuglia)-Gradež

Pot drugi dan: http://www.mapmyride.com/routes/view/1554813856

Nekaj jutranjih utrinkov. Prva slika je bila narejena ob 5:45. V običajnem življenju sem velik zaspanec, ampak zato, ker doma ne grem pravočasno spat. Na takšnih potepanjih pa zelo rad vstanem zgodaj in malo raziščem okolico.

Tihožitje

Kapelica na dvorišču “naše” hiše

Luna

Gospodar in gospodarica

Navadni ruj (Cotinus coggygria)

Na Tanjinem kolesu sem nastavil ročke za zavore in položaj krmila

Konjenica je pripravljena, čakamo samo še poveljnika

Evo, spreman je

V dolini pri smetnjakih smo se poslovili. Dragova konjenica proti Mirnu, midva pa na pomoč veteranoma v Šempeter pri Novi Gorici.

Veterana Drago in Vinko sta ostala sama. Po dogovoru z Marino, da se morda dobimo, smo prečkali mejo pri Pristavi in potem Sočo in se po desni strani Soče odpeljali proti jugu.

Po ponovnem klicu sem izvedel, da skupina z Mirom Bregom in Marino pravzaprav vozi v nasprotju z dogovorom po levi strani Soče. V Sagradu smo šli na desno stran reke in čakali, da morda srečamo našo skupino. Nismo jih dočakali.

Čakali smo ob mostu, kjer bi morala karavana priti mimo, ampak jih ni bilo. Očitno so bili že pred nami.

Kljub veliki vročini smo pot nadaljevali ob kanalu in v senci počivali, da je vročina popustila. Seveda nismo mogli zdržati, da se nebi namakali v relativno hladni vodi.

Ker smo uvideli, da smo zadnji in da za nami verjetno ni več nikogar smo se odpravili naprej. Na zemljevidu sem videl, da lahko peljemodo Sredipolja (Redipuglia). Kostnica v Sredipolju (Sacrario di Redipuglia) je največji in najveličastnejši spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Italiji. Vinku se je kot nekam mudilo in je na vsak način želel čimprej naprej. Bil sem (očitno, da sem še zdaj) razočaran, ker sva bila z Jasno tam zaradi tega, da vsi skupaj poskusimo najti glavnino naše karavane.

Jaz pravzaprav nimam rad muzejev in zgodovine, še posebej ne vojne, ampak del tega muzeja na prostem pa mi je pravzaprav všeč. Posebej prikaz različnih rodov vojske (pehoto, oklepne enote, letalstvo, pomorstvo, artilerijo, zračno obrambo, inženirstvo, radiološko-kemično-biološko obrambo, zveze…). Gotovo je to povezano s tem, da nisem bil v vojski in mi glede tega manjka nekaj vedenja.

Italijanski bersaljeri (bersaglieri) so uporabljali zložljiva kolesa

To so verjetno alpinci

Nadaljevali smo ob zahodnem robu letališča letališča Trst/Ronke in kmalu prišli do SočeTik pred ciljem (kamp), kjer je počivala večja skupina naših-seveda niti vedeli nismo, da smo že tako blizu, smo se skoraj razšli. Vinko bi že bil rad pri naših, ampak meni si ni nikamor mudilo.

Potem pa. Prvo zeleni kolesarji

in potem še ta pravi, recimo Andrej in Miro.

Nekateri so se odločili za spanje v kampu.

Z Jasno sva se skopala in odšla naprej. Prespati sva hotela kar na divje na poti v nekem gozdu pred Gradežem, ampak so naju komarji pregnali. Ni bilo za zdržat. Pospravila sva spalne vreče in se odpeljala v Gradež z upanjem, da v mestu ni tistih cvilečih in pikajočih “pošasti”. Ogledala sva si Gradež ponoči in čakala, da se ulice spraznijo, ker sem ob morju našel primerni prostor za prenočevanje.

Bazilika svete Eufemije

Mozaiki na trgu v središču mestaPotem pa spat.