1. dan Maribor-Sežana-Vinišče nad Renčami

Pot prvi dan: http://www.mapmyride.com/routes/view/1554809077

Midva sva “lepo” v slaščičarni počakala naslednji vlak. Načrtovala sva, da se z vlakom odpeljeva do Sežane in potem poskušava ujeti karavano.

Pa do Zidanega Mosta.

In naprej proti Ljubljani.

V Ljubljani čakava na vlak za Sežano.

Nekje na poti proti Sežani ima naš Miro Breg celo svoj kraj.

V Sežani sem Jasno “ujel” pred blokom njene tete Nele.

V Križu sva obiskala nono Štefko (Marko Kabaj nas je z njo spoznal na enem prejšnjem potepanju).

V Dutovljah sva prišla v stik s karavano. Ujela sva “polžka”, Jakeca in Jožeta s tricikloma. Polžka sta naše osnovno načelo: “Nimamo časa, da bi hiteli” izpopolnila do perfekcije.

Polžka iščeta odgovor na vprašanje Po kateri poti naprej.

Z Jasno še nisva na njunem nivoju in sva “pohitela” za udeleženci, ki so bili spredaj. Ampak murve so naju kmalu “zabremzale”.

Črna murva (Morus nigra).  Murva je bila nekoč sladkor za reveže

V Komnu sva dohitela Dragovo skupino. Še vedno so (pre)hitri. “Skočil” sem v trgovino, pa jih že ni bilo več.

V rojstni vasi Jasnine mame Rubijah sva obiskala Jasnino teto Nelo in strica Romana.

Pred hišo v Rubijah.

Romano je bil mojster za vse. Nekaj zanimivih stvari, ki jih je zbral.

Teta Nela je bila zelo presenečena in vesela.

Stric Stric Romano je bil takrat že hudo bolan in je kmalu za tem tudi umrl. Mimo Škrbine, kjer je zdaj pokopan Romano, sva se odpeljala do Renč in se v Vinišču pridružila Dragovi skupini. Drago nam je tam “zrihtal” prenočišče v vikendu od znanca, prijatelja.

Spomenik na poti proti Renčam.

Bambus (Bambuseae) v Renškem Podkraju od koder sva se vzpela do Vinišča. 

Cvetoča živa meja na nasprotni strani ceste.

Na vzponu proti Vinišču sva z mlajšim gospodom skoraj pol ure debatirala, v glavnem, o ležečem kolesu. Je kolesar in kovinar in so ga zanimale podrobnosti o ležečih kolesih in takoj je imel rešitev, ker mi je moj “ležečko” prevelik (kupil sem ga od Jožeta, ki je vsaj 15 cm večji od mene). Ko sva prišla do hiše (vikenda) se je Dragova konjenica že razpakirala.

Kapija skozi katero naju je Drago spustil na dvorišče.

Ker je bila na voljo kuhinja, sem to hitro izkoristil. Skuhal sem večjo količino krepke juhe s testeninami, ampak (po)jedel sem jo v glavnem sam. Malo sta mi “pomagali” Jasna in Jerca. Jasna morda “po službeni dolžnosti”, Jerca pa morda iz vljudnosti. Ostali trije (Drago, Manica, Tanja) pa morda niso zaupali moji kuhariji. Pa predtem so se tudi že najedli hrane iz svojih malh.